Beseda pohištvo je samostalnik, ki označuje predmete,ki so namenjeni za podporo človeških dejavnosti, na primer sedenja in spanja. Med pohištvo štejemo mize, stole, postelje pa tudi omare, komode, predalnike in podobno.
Sedežne garniture so ljudje poznali že v neolitiku, saj so raziskovalci na Škotskem našli kamnito pohištvo, ki so ga takratni prebivalci uporabljali. Lahko pa si mislimo, da tako pohištvo ni bilo kaj preveč udobno.
Sedežne garniture v antiki so bile seveda precej bolj udobne, saj so Grki iz tistega časa uporabljali že različna polnila, ki so jih naredile mehkejše. Na splošno pa so antični Grki za izdelavo pohištva uporabljali les ter različne kovine. Sedežne garniture in kavči takratnega časa so bili v uporabi že v sedmem stoletju pred našim štetjem in so bili podobni današnjim sedežnim garnituram. Kavči so bili pravokotne oblike in podprti s štirimi nogami, od katerih sta bili dve višji, da sta zagotavljali naslon za roke ali vzglavje. Lahko rečemo, da je to pravi prednik sedežne garniture. Gisela Richter se je še posebej poglobila v raziskovanje in analiziranje pohištva, ki je bilo v uporabi v Antiki in se je razlikovalo predvsem po obliki nog. Sedežne garniture so bile navadno izdelane iz usnja, volne ali lana, včasih pa celo iz svile, polnjene pa z volno, perjem, listjem ali senom. Tudi antični Rimljani so uporabljali različne kavče, vendar pa je večina pričevanj ostala le na slikah iz tistega časa. Bogati Rimljani so uporabljali ležišča za spanje v spalnici in druge kavče za bankete v jedilnicah, medtem ko so revnejši sloji te sedežne garniture samo prestavljali iz sobe v sobo in jim tako spreminjali namembnost.
